
Winter's Whisper: A Valentine’s Revelation in Tivoli Park
FluentFiction - Slovenian
Winter's Whisper: A Valentine’s Revelation in Tivoli Park
Svetloba zimskega dneva je nežno osvetljevala Tivoli park v Ljubljani.
The light of the winter day gently illuminated Tivoli park in Ljubljana.
Veje dreves so bile gole, prekrite s tankim slojem snega, ki se je bleščal pod sivim nebom.
The branches of the trees were bare, covered with a thin layer of snow that sparkled under the gray sky.
Glasove otrok, ki so prihajali iz oddaljenih kotičkov parka, je spremljal šepet listja pod njihovimi majhnimi nogami.
The voices of children coming from distant corners of the park were accompanied by the whisper of leaves under their small feet.
Med njimi je počasi hodila Lea, zamišljena najstnica, ki je občudovala svojo okolico.
Among them walked Lea, a thoughtful teenager who admired her surroundings.
Tivoli park je bil njen miren kotiček, njeno pribežališče v svetu, ki ga je pogosto čutila kot nerazumljeno.
Tivoli park was her peaceful corner, her refuge in a world she often felt misunderstood.
Lea je stala ob robu zamrznjenega ribnika.
Lea stood at the edge of the frozen pond.
Z razmišljanjem je bila daleč stran od živžava sošolcev, ki so veselo drseli po ledu.
Her thoughts were far away from the chatter of classmates who were cheerfully skating on the ice.
V mislih se je igrala scenarije, kako bi priznala svoja čustva do Mateja.
In her mind, she played out scenarios of how she would confess her feelings to Matej.
Matej je bil njen sošolec, katerega je občudovala od daleč, vendar ji je sramežljivost preprečevala, da bi naredila prvi korak.
Matej was her classmate, whom she admired from afar, but shyness prevented her from making the first move.
Danes, na valentinovo, si je zadala cilj.
Today, on Valentine's Day, she set herself a goal.
"Piši mu," si je Lea prigovarjala tiho.
"Write to him," Lea quietly urged herself.
Odločila se je, da bo Mateju napisala pismo.
She decided she would write a letter to Matej.
Previdno je sede na bližnjo klop in izvlekla zvezek iz torbe.
She carefully sat on a nearby bench and pulled a notebook from her bag.
Pisala je iskreno in z upanjem.
She wrote sincerely and with hope.
Papir je zložila in previdno spravila v žep.
She folded the paper and carefully tucked it in her pocket.
Ko se je razred približal, Lea je videla Mateja, kako se sklanja nad njegove zapiske o ledu in zimskem rastlinju.
As the class drew nearer, Lea saw Matej bending over his notes about ice and winter vegetation.
Priložnost se ji je zdela prava.
The opportunity seemed right to her.
"Samo vtakni pismo v njegov nahrbtnik," je si rekla sama.
"Just slip the letter into his backpack," she told herself.
Brez da bi hotela vzbuditi pozornost, se je potihoma približala Mateju.
Without wanting to attract attention, she quietly approached Matej.
Ravno, ko je diskretno spravljala pismo v njegov nahrbtnik, se ji je približala Sara.
Just as she was discreetly placing the letter in his backpack, Sara approached her.
"Kaj delaš?" je vprašala zvedavo.
"What are you doing?" she asked curiously.
Lea se je ujela, srce ji je hitreje bilo, rdečica je prekrila njen obraz.
Lea was caught, her heart beat faster, and a blush covered her face.
"Samo… nekaj mu želim dati," je priznala.
"I just... want to give him something," she admitted.
V nasprotju z Lejinimi pričakovanji, Sara ni zasmehovala.
Contrary to Lea's expectations, Sara didn't mock her.
"To je pogumno od tebe.
"That's brave of you.
Morda mu to raje poveš v obraz?" je predlagala z nasmeškom.
Maybe you should tell him to his face?" she suggested with a smile.
Lea ni mogla verjeti Sari, a njen prijazen izraz ji je dal pogum.
Lea couldn't quite believe Sara, but her kind expression gave Lea the courage she needed.
Morda bi to res lahko storila.
Maybe she really could do it.
Ob robu ribnika so se ponovno zbrali.
They gathered again at the edge of the pond.
Lea se je globoko vdihnila in stopila k Mateju.
Lea took a deep breath and approached Matej.
"Matej, lahko nekaj povem?" je tiho začela.
"Matej, can I tell you something?" she began quietly.
Matej je dvignil pogled in presenečeno prikimal.
Matej looked up and nodded in surprise.
"Imam te rada... že dalj časa," je izjavila, njen glas je bil tišji od pritajenega vetra.
"I like you... for a long time now," she stated, her voice quieter than the whispering wind.
Matej je bil sprva presenečen, a nato se mu je razlegel mehak nasmeh čez obraz.
Matej was initially surprised, but then a soft smile spread across his face.
"Hvala, Lea.
"Thank you, Lea.
Presenečen sem, a veselim se, da si mi povedala," je odgovoril prijazno.
I'm surprised, but I'm glad you told me," he responded kindly.
Lea se je počutila lahkotno in svobodno.
Lea felt light and free.
Brez obžalovanja.
Without regrets.
Ne le, da je zbrala pogum za izpoved svojih občutkov, dobila je tudi novo prijateljico v Sari, ki je tiho podpirala njeno srčno dejanje.
Not only did she muster the courage to express her feelings, she also gained a new friend in Sara, who supported her heartfelt action quietly.
Po dolgem času se je počutila razumljeno in povezana z drugimi.
For the first time in a long while, she felt understood and connected with others.
Sneg, ki je nežno padal, je pokril zemljo z novim slojem, a Leino srce je žarelo, segreto z novim upanjem.
The snow, falling gently, covered the ground with a new layer, but Lea's heart glowed, warmed by new hope.