
A Quest for Life: Trust and Survival in Post-Apocalypse Ljubljana
FluentFiction - Slovenian
A Quest for Life: Trust and Survival in Post-Apocalypse Ljubljana
Pomlad v Ljubljani je bila hladna in sveža.
Spring in Ljubljana was cold and fresh.
Zrak je dišal po vlažni zemlji in začel kazati prve znake, kako narava prevzema mesto.
The air smelled of damp earth and began to show the first signs of how nature was taking over the city.
Med ruševinami so se prebijali trije ljudje.
Three people were making their way through the ruins.
Maja, voditeljica skupine, je začela dan s pogledom proti porušenemu Mestnemu trgu.
Maja, the leader of the group, started the day with a look towards the ruined Mestni trg (City Square).
Njena naloga je bila jasna: najti antibiotike, da bi rešila življenje prijatelja.
Her task was clear: to find antibiotics to save a friend's life.
Bojan, njen zvesti spremljevalec, je počasi sledil.
Bojan, her loyal companion, slowly followed.
Njegove roke so bile večinoma zaposlene s popravljanjem starih strojev, a danes so bile napete in pripravljene na nevarnost, ki jih čaka.
His hands were mostly busy fixing old machines, but today they were tense and ready for the danger that awaited them.
Zora, tuja članica v skupini, je hodila z lahkotnimi koraki.
Zora, a foreign member of the group, walked with light steps.
Njene oči so ves čas skakale z ene točke na drugo, kot da bi se učila novih poti skozi mesto.
Her eyes constantly jumped from one point to another, as if learning new paths through the city.
Trdila je, da je zdravnica, in v očeh je imela nekaj iskrenega.
She claimed to be a doctor, and there was something sincere in her eyes.
Toda Maja je ostala previdna.
Yet Maja remained cautious.
"Prava znanja ali laži?
"Real knowledge or lies?"
" se je spraševala.
she wondered.
Pot do bolnišnice, kjer so verjeli, da še vedno hranijo antibiotike, je bila dolga in nevarna.
The path to the hospital, where they believed antibiotics were still stored, was long and dangerous.
Premikali so se skozi ozke prehode, mimo porušenih zgradb, kjer so lajali psi.
They moved through narrow passages, past ruined buildings where dogs barked.
Maja je vodila skupino okoli prejšnjih pasti in nevarnosti, ki so jih postavili drugi preživeli.
Maja led the group around previous traps and dangers set by other survivors.
"Tukaj zavijemo levo," je nenadoma rekla Zora.
"Turn left here," said Zora suddenly.
"Poznam kraj.
"I know the place.
Ni tako daljč od mojega starega doma.
It's not far from my old home."
" Maja ji je zaupala, četudi zadržano.
Maja trusted her, albeit reluctantly.
Nekaj v Zorinih očeh je obljubljalo resnico in popeljalo skupino bližje njihovemu cilju.
Something in Zora's eyes promised truth and led the group closer to their goal.
Prišli so do glavnega vhoda bolnišnice.
They arrived at the main entrance of the hospital.
Vse je bilo tako mirno, a občutek, da jih nekdo opazuje, ni minil.
Everything was so calm, yet the feeling that someone was watching them remained.
Ko so zašli v notranjost, se je zrak okoli njih stisnil, a koraki so ostali tihi.
As they ventured inside, the air tightened around them, but their steps remained silent.
Končno so našli lekarno.
Finally, they found the pharmacy.
Police so bile skoraj prazne, vendar je Zora zmagoslavno potegnila stekleničko antibiotikov.
The shelves were almost empty, but Zora triumphantly pulled out a bottle of antibiotics.
Takrat je nekdo vpoklical iz sence.
Then someone called out from the shadows.
Še ena skupina preživelih.
Another group of survivors.
Oboroženi in s pogledom, ki ni obetal prijateljstva.
Armed and with a look that did not promise friendship.
Maja je stopila naprej, roke dvignjene.
Maja stepped forward, hands raised.
"Ne želimo se boriti.
"We don't want to fight.
Potrebujemo pomoč," je rekla samozavestno.
We need help," she said confidently.
Stari vodja sovražne skupine je napredoval.
The old leader of the hostile group stepped forward.
"Kaj ponujate v zameno?
"What do you offer in return?"
" Njegov glas je bil oster kot jeklo.
His voice was as sharp as steel.
Maja je premislila.
Maja considered.
Potem je ponudila, da bi prihodnjič delili svoje znanje o skrivnih poteh in skrivališčih hrane.
Then she offered to share their knowledge of secret routes and food hideouts next time.
Po nekaj trenutkih napetega tišine je vodja privolil.
After a few moments of tense silence, the leader agreed.
S tem dogovorom v mislih je Maja začutila olajšanje.
With this agreement in mind, Maja felt relieved.
Skupina je hitro in v tišini zapustila bolnišnico, pri čemer so v rokah tesno držali dragocena zdravila.
The group quickly and quietly left the hospital, holding the precious medicine tightly in their hands.
Na poti nazaj, ko je zgodnji pomladni veter pihal okoli njih, je Maja spoznala nekaj pomembnega.
On the way back, as the early spring wind blew around them, Maja realized something important.
Zora, ki jim je pomagala najti antibiotike, je širila novo misel: včasih moraš zaupati neznancu, da preživiš.
Zora, who helped them find the antibiotics, spread a new thought: sometimes you have to trust a stranger to survive.
Vsaj tokrat je to naredilo razliko med življenjem in smrtjo.
At least this time it made the difference between life and death.
Ljubljanski veter je zapihal skozi porušene ulice, medtem ko so korakali nazaj k svojemu majhnemu taborišču.
The Ljubljana wind blew through the ruined streets as they marched back to their small camp.
Maja je vedela, da se je nekaj spremenilo.
Maja knew that something had changed.
Skupaj z Bojanom in Zoro so šli naprej, pripravljeni na naslednjo preizkušnjo, ki jo prinaša post-apokaliptični svet.
Along with Bojan and Zora, they moved forward, ready for the next challenge that the post-apocalyptic world would bring.
Spet so bili na poti, združeni kot ekipa.
Once again, they were on the road, united as a team.