
From Doubt to Destiny: A Teen’s Journey in Medicine Begins
FluentFiction - Slovenian
Loading audio...
From Doubt to Destiny: A Teen’s Journey in Medicine Begins
Sign in for Premium Access
Sign in to access ad-free premium audio for this episode with a FluentFiction Plus subscription.
Ljubljanska osrednja bolnišnica je bila središče dejavnosti v pomladnem jutru.
The Ljubljana Central Hospital was the center of activity on a spring morning.
Sonce je sijalo skozi velika okna, razlivajoč toplo svetlobo po hodnikih.
The sun shone through the large windows, spreading warm light across the corridors.
V zraku se je vil blag vonj po razkužilu, medtem ko so si medicinske sestre in zdravniki hiteli med oddelki.
There was a faint smell of disinfectant in the air as nurses and doctors hurried between departments.
Danes je bilo še posebej živahno, saj so dijaki lokalne srednje šole prišli na ekskurzijo.
Today was especially lively because students from a local high school had come for a field trip.
Matej, Eva in Luka so hodili po hodniku s svojimi sošolci.
Matej, Eva, and Luka walked down the hallway with their classmates.
Matej je bil tiho, ko so vstopili na pediatrični oddelek.
Matej was silent as they entered the pediatric ward.
Njegove oči so opazovale vsak kotiček.
His eyes observed every corner.
Njegovo srce je hitreje bilo, ko je pomislil, da bi nekega dne lahko delal v takšnem okolju.
His heart beat faster as he thought about the possibility of working in such an environment one day.
Matej je bil radoveden fant z velikimi sanjami, da postane zdravnik.
Matej was a curious boy with big dreams of becoming a doctor.
A globoko v sebi je dvomil.
But deep down, he doubted.
Akademski uspeh se mu velikokrat zdel kot nedosegljiv cilj.
Academic success often seemed like an unattainable goal to him.
Prav to ga je danes obremenjevalo, a je bilo v njegovem srcu tudi upanje, da bo našel navdih.
This weighed on him today, but there was also hope in his heart that he would find inspiration.
Ob ogledu bolnišnične sobe so videli zdravnika, ki je prijazno razlagal postopek zdravljenja mladih pacientov.
During the hospital room tour, they saw a doctor kindly explaining the treatment process for young patients.
Matej je počutil mešanico strahu in občudovanja.
Matej felt a mixture of fear and admiration.
Tedaj ga je opazila medicinska sestra.
Then he was noticed by a nurse.
"Bi rad kaj vprašal?
"Would you like to ask something?"
" je vprašala z nasmehom.
she asked with a smile.
Matej je zbral pogum.
Matej gathered his courage.
"Kako se spopadate s težkimi situacijami pri pacientih?
"How do you handle difficult situations with patients?"
" je zajecljal.
he stammered.
Sestra je odgovorila z mirnim glasom: "Pomembna je empatija.
The nurse replied in a calm voice: "Empathy is important.
Poslušamo jih in poskušamo pomagati.
We listen to them and try to help.
Vsak dan se učimo.
We learn every day."
"Kar naenkrat je odmeval klic urgence.
Suddenly, an emergency call echoed.
Medicinska sestra in zdravniki so hitro stekli proti izvoru zvoka, Matej pa je, gnano z radovednostjo, sledil.
The nurse and doctors quickly dashed toward the source of the sound, and Matej, driven by curiosity, followed.
Videl je, kako ekipa medicinskega osebja deluje usklajeno, kot eno.
He saw how the medical team worked in harmony, as one.
Adrenalin mu je sprožil nekaj, kar mu je dalo moči.
The adrenaline triggered something in him that gave him strength.
Pričel je pomagati, kot je znal, prinašal je povoje, držal vzglavnike, opazoval vsako dejanje in potezo.
He started helping in any way he could, bringing bandages, holding pillows, observing every action and move.
Po incidentu se je hospitalna osebje zahvalilo Mateju.
After the incident, the hospital staff thanked Matej.
Nasmejan je bil ponosen, a najpomembneje, strah in dvom so zamenjali odločnost in vera vase.
Smiling, he felt proud, but most importantly, fear and doubt were replaced with determination and self-belief.
Čutil je, da je našel svoj klic.
He felt he had found his calling.
Ko so se skupaj z Evo in Luko vračali na zbirno mesto, je Matej vedel, da se je na to pot pripravljen podati z vso predanostjo.
As he walked back to the gathering place with Eva and Luka, Matej knew he was ready to embark on this journey with full dedication.
Ni vedel, kako težko bo, a bil je pripravljen.
He didn't know how hard it would be, but he was ready.
Spomladanski vetrič mu je božal obraz, ko je kjer je svetloba sonca razkrivala novo željo v njegovih očeh.
The spring breeze caressed his face, where the sunlight revealed a new desire in his eyes.
Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam, s srcem in strastjo, ko se je svetil v prihodnost zdravilstva.
He decided to follow his dreams, with heart and passion, as he shone a light on the future of medicine.